"Bolečina v zgornjem delu hrbta in v predelu lopatic je moja stalnica že več kot desetletje. Če vam povem, da sem stara 25 let, je torej polovica mojega življenja polna bolečin. Tako dolgo, da je to že skoraj postalo normalno stanje.
Vse se je začelo z nedolžno obšolsko aktivnostjo, z igranjem prečne flavte, ki je kaj kmalu prerasla v resen hobi in kasneje v karierno izbiro. Moje telo je bilo povrženo prisilni drži, ki jo je zahteval instrument. Tudi do 9 ur na dan sem bila v drži, ki je tako zelo nenaravna. Ne samo v drugačno pozo, pihalni instrument te prisili tudi drugače dihati. Vdih in izdih podrejaš notam, dinamiki in še čemu. Vmes imaš avdicije, korepeticije in koncerte, ki te z dodatnim stresom prav zabetonirajo v nefiziološko držo telesa in zadržan dih. Telo postane podaljšek togega instrumenta.
Tako je devet let mojega življenja moj gib in dih diktirala glasba, kar je zahtevalo svoje davek na telesu. Po nasvetu profesorja sem začela s tekom in jogo, ki sta ublažila le stres, bolečine pa so ostale. Zato sem obiskala več različnih terapij – od splošnega zdravnika, fizioterapije do ajurvede in manualne terapije. Ni, da ni. A te stvari dolgoročno niso pomagale nič, če že, le za kratek čas. Nekako sem se sprijaznila, da je bolečina moja realnost. Zraven pa še prepričevanje s strani večih zdravilnih in zdravstvenih strok, da je škoda že narejena in tako pač je. Ok, pa je, sem si mislila.
V vmesnem času sem zaradi radovednosti zamenjala kariero, iz flavtistke v drugo študijsko smer, polno učenja. Tako je bilo moje telo še vedno navajeno zvite drže in zadržanega diha, čeprav to ni bilo več potrebno. Bolečine so se pričele seliti in razširjati po telesu, moje zadrževanje sape pa me je včasih prav pošteno in dobesedno spravljalo ob živce. Kljub temu sem z glavo skozi zid nadaljevala svojo pot, češ, da je življenje pač tako, boleče.
Na srečo ti pot prinese ljudi, ki ti odpirajo oči, čeprav tega sami ne vedo. Daliborja poznam že dlje časa kot dobrega prijatelja, odličnega soplezalca in sopotnika v morskih in gorskih dogodivščinah. Tekom druženja sem spoznala, da se res spozna na človeško telo in njegovo gibanje, a svojega znanja ne vsiljuje. Niti enkrat mi ni želel soliti pameti ali pa me prepričevati, da me bo rešil. Idealno zame, za osebo, ki ima dovolj hitrih pregledov, groženj in pesimizma. Tako sem ga nekega dne prosila za srečanje.
Še preden sva se dobila, me je v e-mailu pričakala domača naloga. Vprašalnik o mojih željah, težavah in idejah. Wow, sem si mislila, ta se pa ne heca! In se ne. V roku zgolj treh srečanj sva se posvetila telesu od prstov nog do zadnjega laska na glavi, pa čeprav mene boli samo hrbet. Vsaj tako sem mislila, da je le tam problem. Med srečanji sva se dotaknila tudi čustvenega aspekta bolečine, predvsem pa sva se osredotočila na dihanje. Dalibor me je opomnil, da je potrebno enostavno dihati. Kar se sliši tako osnovno, a meni tako tuje. Po srečanjih sem domov hodila čedalje bolj zravnana, lažjega koraka in optimistična.
Bolečina je sicer še vedno prisotna, a blažja. Kako pa naj ne bo, če je z mano že dobro desetletje? Vseeno počasi in vztrajno izginja. Hkrati pa jaz vsak dan bolj globoko in sigurno diham. Za kar se imam za zahvaliti Daliborju.
Vsako potencialno stranko pa opozarjam - Structural Bodywork TM obravnava, ki jo ponuja Dalibor ni instantna in brez vloženega truda stranke same. Potrebno je delo na sebi. Dalibor samo pokaže pot, prehoditi jo moramo sami. Je pa odlična podpora in mentor. Hvala D!"
Morda strokovna pomoč pri načrtovanju, izvedbi in/ali spremljanju napredka na poti proti zasledovanju katerega izmed gibalnih ciljev, zanima tudi tebe?
Pošlji sporočilo za rezervacijo termina za posvet! (klik)
Prijavite se na e-novice.