Gibalni koncept, ki bi ga moral poznati vsak

Ne glede na to, ali si vrhunski/a športnik/ca, ti gibanje predstavlja rekreacijo ali hobi, večino časa presediš v pisarni ali pa tudi drugim pomagaš dvigniti kvaliteto gibanja oziroma si trener, fizioterapevt, zdravnik, psihoterapevt ipd., bi bilo vredno prebrati in razmisliti o zapisanem v nadaljevanju.

Preden pa začnem, predlagam, da razmisliš o že znanih konceptih in idejah o tem, kaj delati, če se želiš gibati bolje, brez bolečin in z manjšo verjetnostjo, da se poškoduješ. Si?

Če ti uspeva dosegati želene rezultate, si gibalno učinkovit in brez bolečin ter se ne bojiš poškodb, si verjetno na pravi poti. Zato ti bo branje lahko prineslo le dodatno potrditev ali še dodatno izboljšalo trenutno stanje.  

Kaj pa, če se srečuješ s katero izmed gibalnih omejitev, ki ti znižuje kvaliteto življenja, ti preprečuje, da bi dosegel določen rezultat in te večkrat z bolečino opominja, da nekaj ni v redu?

No, v tem primeru se bi bilo poleg branja sestavka vsekakor smiselno poglobiti ne zgolj v to, kaj delaš, ampak kako to počneš. (Če je tvoj cilj sprememba trenutnega stanja, seveda.)

Ni pomembno namreč, ali se ukvarjamo s tekom, pohodništvom, aerobiko, plesom, nogometom, smučanjem, tenisom, plezanjem, z glasbo, podjetništvom ali s čimerkoli drugim, če znamo znotraj določene aktivnosti ohraniti primerno ravnovesje.

Torej, ne gre za to, da obstoječim aktivnostim dodaš nove, temveč da znotraj obstoječih ustvariš primerno kvaliteto. S tem zavedanjem usmerjam tudi vse tiste, s katerimi sodelujem, saj verjamem, da popolnost ni dosežena tam, kjer je potrebno še kaj dodati, temveč tam, kjer ni ničesar več za odvzeti.

To se mi zdi vredno veliko več od katerih koli konceptov, ki priporočajo, kaj naj bi posameznik naredil, ko se sreča z določenim izzivom.

Pa vseeno, ali nisem na začetku obljubil, da predstavim enega izmed najpomembnejših gibalnih konceptov, ki obstajajo? Sem in ga tudi bom, vendar preden pridemo do tja, si oglejmo še dva koncepta, ki obravnavata naše gibanje, da bo na koncu predstavljen koncept še nekoliko bolj razumljiv.

1. »Klasična gibalna anatomija«

Verjamem, da je splošno znano, da naj bi bile kosti ogrodje, mišice pa so tiste, ki gibanje izvajajo, saj se to uči v večini šol. Z uporabo te predpostavke se še vedno izvajajo treningi, analizira biomehaniko, rehabilitira poškodbe itd.

Pa omenjeno res drži?

Osnovna podlaga za to idejo je stara dobrih 300 let. Giovanni Borelli je bil eden prvih, ki je primerjal funkcionalno anatomijo oziroma gibanje človeka z delovanjem strojev. Med drugimi so teorijo ročic in vzvodov, ki sloni na zakonih klasične mehanike opisovali tudi Galilei, Newton in Hook.

Seveda njihove utemeljitve in spoznanja držijo še danes ter so še vedno zelo uporabna za izdelavo modelov sklepov, okončin in robotov, nam pa žal ne povedo veliko, ko želimo obravnavati gibanje živih sistemov.

Zakaj? En del odgovora je predstavljen znotraj drugega koncepta, drugi v zaključku.

2. Biotensegrity*

*Beseda »bio-tensegrity« je nastala iz angleške besede »tensegrity«, ki je sestavljena iz dveh besed, »tension« in »integrity«, kar v prevodu pomeni »napetost« in »integriteto«. Ker pa je pojem uporabljen za žive sisteme je dobil še predpono »bio«

Drugi koncept oziroma »biotensegrity« opisuje relativno nov pristop obravnave človekovega gibanja, ki še vedno temelji na osnovnih zakonih fizike, vendar je razlika s prej omenjenim pristopom ta, da opisuje tako posamezne medsebojne povezave med vsemi deli določenega organizma kot tudi sam mehanski sistem, ki jih povezuje v zaključeno funkcionalno enoto.

Vem, morda je zgoraj napisano težje razumljivo, zato bom z videom, sliko in dodatnim zapisom skušal vse skupaj nekoliko poenostaviti.

Torej, v videu je videti model, ki predstavlja strukturo našega telesa – plastične cevi predstavljajo kosti, elastike pa mehko/vezivno tkivo. Vidimo lahko, da se kosti ne dotikajo med seboj in so namesto tega, da tvorijo ogrodje, vpete v mrežo mehkega/vezivnega (=mio-fascialnega) tkiva.

Če pomislite, tudi okostnjak, ki ga poznate vsaj iz pouka biologije, ne bi stal pokonci, če ne bi imel jeklene palice skozi hrbtenico. Mar ne?

Skratka, brez potrebnega sodelovanja med vsemi strukturami in neprimerne napetosti znotraj mehkega/vezivnega tkiva se lahko zgodi, da se plastične cevi oziroma kosti približajo med seboj (možen mehanizem za nastanek poškodb).

Poleg tega je videti še, da določena lokalna napetost kjerkoli v sistemu vpliva na celoten sistem in ne zgolj na lokalno področje. Kar pomeni, da so posledice prekomernih napetosti velikokrat skrite na povsem drugih mestih, kot tam, kjer se nahajajo vzroki.

Glede na to lahko kaj hitro postavimo pod vprašaj vse obravnave (masaža, kiropraktika, trening moči ipd.), ki obravnavajo le prizadeto/šibkejše/boleče področje našega telesa, saj ni nujno, da se tam skriva(jo) tudi vzrok(i). Se strinjaš?

Ali pa če povem drugače. Z uporabo tega koncepta se pomembno dvigne verjetnost, da se rešimo bolečin kjerkoli v telesu, ki so posledica prekomerne napetosti mehkega tkiva. S tem pa se seveda pomembno dvigne tudi naša gibalna učinkovitost, saj je tkivo enakomerneje obremenjeno in ima boljše izhodišče za delovanje.

Hrbtenica in mio-fascialno tkivo ob njej je lahko zelo slikovit prikaz. Vrnimo se nekoliko nazaj in si predstavljajmo model hrbtenice brez mehkih struktur oziroma kot model, kjer je hrbtenica ogrodje in kjer je vretence postavljeno nad vretence z diskom vmes.

Če bi bilo tako, bi verjetno vsakič, ko bi se premaknili, stisnili disk in ga poškodovali. Dvomim, da bi si narava z evolucijo želela škodovati na ta način, da bi ustvarila takšno hrbtenico. Poleg tega pa če hrbtenica ne bi bila namenjena gibanju v vseh smereh, ki jih anatomija naše hrbtenice dopušča, bi verjetno imeli namesto več med seboj gibljivih segmentov (vretenc) le eno kost, podobno stegnenici.

Mogoče se bo to čez čas, če bomo dovolj vztrajni z neaktivnostjo in strahom pred gibanjem hrbtenice v več ravninah, v skrajnem primeru tudi zgodilo.

Popolnoma nasprotno in brez večjih nevarnosti za nastanek poškodb, pa se lahko dogaja, če s primerno gibalno aktivnostjo skrbimo za gibljivo hrbtenico oziroma za primerno napetost mio-fascialnih struktur.

Na sliki zgoraj je videti, da ob primerni napetosti vretenca »lebdijo« en nad drugim in omogočajo gibanje v več smereh brez dodatnih pritiskov na diske (na sliki jih sicer ni videti, si jih pa lahko predstavljate v prostorih med vretenci), saj so diski le v pomoč pri dodatni amortizaciji hrbtenice in ne osnovna podpora.

To pomeni tudi, da za večino degeneracijskih sprememb obstaja rešitev oziroma je možno upočasniti njihovo napredovanje že s tem, ko izberemo ciljno gibalno aktivnost, ki bo upoštevala ta koncept.

Za konec pa še gibalni koncept, ki bi ga moral poznati vsak    

Menim, da je naravi prav vseeno za naše umske koncepte in ideje o tem, kaj naj bi bilo po naše res in kaj ne. Če že obstaja nek »gibalni koncept« je to ta, da na naše gibanje vpliva nešteto stvari, ki so medsebojno neločljivo prepletene, izkusi pa jih lahko samo vsak sam.

Zato pri obravnavi gibanja ne bo dovolj le usmerjena pozornosti na en anatomski princip, na uporabo programov za povečanje moči, vzdržljivosti, gibljivosti, vaj za hrbtenico, koleno ali katerikoli drugi sklep, na hrano, ki je »zdrava« ali na ustrezno količino počitka.

Bolj se mi zdi smiselna ideja o celosti, zato v osebnem življenju kot tudi pri delu s športniki, poškodovanimi in drugimi, ki si želijo dvigniti gibalne sposobnosti na višji nivo, uporabljam popolno individualizacijo kot tudi širši pogled, kjer (s strokovnimi sodelavci) iščem medsebojne povezave.

Šele ko uspemo medsebojne povezave odkriti in jih tudi primerno nasloviti, je moč pričakovati resničen, trajen rezultat in primerno ravnovesje.

Vse dokler živo naravo obravnavamo zgolj kot fizično telo, je možnost neuspeha ogromna.

Tako na primer že drži, da če vržemo kamen, bo ta zaradi gravitacije pristal na tleh.

Kaj pa se zgodi, če iz roke izpustimo ptico, na katero delujejo vse enake sile kot na kamen? Lahko da pristane na tleh, a najverjetneje bo poletela. Ali bo to le v smeri navzgor, pa je že druga zgodba.

Podobno se dogaja prav z vsakim posameznikom. Če se ga obravnava zgolj kot fizično telo, bomo kaj hitro ugotovili, da je vse fizične principe težko, če že ne nemogoče aplicirati nanj. Kljub temu, da smo ustvarjeni za gibanje, je nemogoče z gotovostjo trditi, kako se bo človek kot sistem med gibanjem odzval.

Zato je vsakršno interakcijo z željo po spremembi smiselno opredeliti kot komunikacijo med dvema inteligentnima sistemoma in ne kot prenos, oziroma grobo rečeno, vsiljevanje konceptov in generičnih programov, ki naj bi veljali za večino ali pa so znanstveno utemeljeni.

Ne gre pozabiti, da človek ni laboratorij in da prav tako v njem ne živi, tako da nikoli ni mogoče nadzorovati vseh spremenljivk.