Odgovor na večno dilemo o tem, ali je tek zdrav in koristen

Če tečeš, se poškoduješ. Če želiš shujšati, nikar ne izberi teka, saj tek celo redi. Tečejo samo tisti, ki bežijo pred problemi.

Z atletiko in tekom bi se morali ukvarjati vsi športniki, saj so to osnove. Tek po prstih je najboljša izbira, če se ne želiš poškodovati in biti hkrati ekonomičen. Tek je poceni in zdrav.

Vse zgoraj naštete trditve, ki mimogrede niso moje, so relativne. RELATIVNE…

Tako kot vse ostale, ki jih srečamo v našem življenju. Ne gre pozabiti, da ima vsaka palica vedno dva konca, četudi enega odrežemo.

In ne, tega prispevka nisem napisal z namenom, da opredelim, kaj je prav in kaj ne, zato naj mogoče koga izmed vas že zdaj razočaram, da naštevanje izrazitih prednosti in slabosti teka tokrat odpade. Takšno pisanje bi preusmerjalo pozornost le na dva različna pola in ne bi opisovalo cele palice oziroma človeka, ki teče.

Ponavadi, ko se pogovarjamo o teku, imamo v mislih nekoga, ki teče. Mar ne? Ali kje obstaja samo tek kot tak (brez tekača)?

Osebno se tako kot vedno raje ustavim pri opazovanju cele situacije in to bi rad storil tudi tokrat.

Kakorkoli, tek sam po sebi ni ne zdrav in ne nevaren. Mi smo tisti, ki izbiramo, kaj se nam bo z njim zgodilo. Zato se bo, preden kadarkoli govorimo o prednostih ali slabostih, smiselno vprašati »Kdo je tisti, ki teče?«.

V primeru, da se nam kaj nezaželenega resnično zgodi, bi bilo za to kriviti tek enako, kot da bi na zavarovalnici zahtevali odškodnino, ker nam je drevo, ki sicer stoji ob cesti nenadoma skočilo pred avto. 

Prav tako se tudi koristi ne zgodijo kar same od sebe. Če jih želimo občutiti, je v tek potrebno investirati in kot vemo je vsaka investicija deloma tvegana. Ne zagotavlja nam nujno želenega rezultata oziroma še več, na poti do tja se lahko srečamo še s kakšno manj prijetno izkušnjo.

Ne glede na vse pa je napredek možno doseči le z različnimi izkušnjami. S tistimi na eni strani pola (negativnimi) kot s tistimi na drugi strani (pozitivnimi). Sčasoma lahko ugotovimo, da gre praktično za eno in isto stvar ter da eno ne more obstajati brez drugega.

Seveda pa si na naši poti želimo čim manj takih izkušenj, ki nas lahko resneje omejijo pri tekaškem udejstvovanju, zato ni odveč, če se teka ali pa katerekoli druge gibalne aktivnosti lotimo z zavedanjem in s poštenostjo do sebe.

Po različnih izkušnjah sodeč se mi zdi, da se ravno na tem mestu največkrat zatakne. Zakaj?

Ali posameznik teče le po občutku, ki ga je že davno izgubil ali ga zaradi neizkušenosti sploh ni pridobil, ali pa niti malo ne posluša sebe in skuša prenesti vse zahteve, ki jih je sposobna prenesti pisana ali izgovorjena beseda.

Vemo pa, kako je z besedami. Z besedo voda se ni moč odžejati, pa tudi zaradi besede kruh nismo nič kaj bolj siti.

Mogoče se vse zgoraj napisano sliši preveč teoretično ali celo filozofsko, zato bi rad predstavil, kako je vse skupaj videti še v praksi.

Torej, ko so se pred kratkim na moj tekaški program prijavili tekači z različnimi cilji, potrebami, omejitvami in različnim trenutnim stanjem, praktično nobeden izmed njih ni točno vedel kaj se jim bo dogajalo skozi program in kaj se jim bo zgodilo ob koncu programa.

Ne gre za to, da so lahko ob koncu programa nekateri izmed njih določeno razdaljo pretekli tudi do 40 min hitreje, kot je bilo za pričakovati po prvih meritvah, ali da so sploh prvič v življenju pretekli 10 ali 21 km, temveč za (vsaj zame) veliko večje stvari. 

Skozi tek so bolje spoznali sebe, svoj srčni utrip v mirovanju, svojo maksimalno frekvenco srca, različne tekaške hitrosti, kako optimizirati tekaško tehniko, katero hrano je bolje izbrati pred in katero po teku, kako ustrezneje dihati, kako si organizirati čas, kako postaviti prioritete in še kaj bi se našlo.

Da ne bo pomote, ne pravim, da je tek čudežni eliksir in da morajo vsi postati tekači ali pa da je nujno potrebno slediti enemu izmed tekaških programov, če obstaja želja po večnem življenju in razsvetljenju. Tek je bil v tem primeru le orodje za dosego določenih ciljev.

Vemo pa, da lahko orodje, kot je na primer nož, lačnemu otroku odreže kos kruha, ob nepremišljeni rabi pa ustvari vbodno rano.

Kar želim povedati je, da v kolikor želimo karkoli doseči, potrebujemo izkušnjo z vizijo in določenimi strategijami. Vizijo predstavljajo realni cilji, strategijo pa upoštevanje trenutnega stanja in sistematičnost ob postopnosti.

Skratka, ne glede na cilj ali željo, ki ga/jo imamo, je potrebno najprej ugotoviti, ali je realen/na, nato pa individualno upoštevati in prilagajati vsa sredstva na poti do tja. Tako sem pred začetkom programa najprej od vsakega posameznika izvedel, kaj so njegovi cilji, omejitve in trenutno stanje, šele nato pa smo individualno prilagajali tudi tekaški program in treninge znotraj njega.

Rezultati so bili le posledica vztrajnosti posameznikov in želje po učenju.

Vendar kot že omenjeno, tek ni nujno najboljša izbira za vse.

AMPAK, ne glede na izbrano gibalno aktivnost vam ta prispevek lahko pomaga bolje razumeti, kako naj bi se je lotevali. Zato, če se ukvarjate s čim drugim namesto s tekom, besedo tek le zamenjajte z vašo izbiro gibalne aktivnosti in verjamem, da boste dobili popolnoma nov pogled na vaše gibalne aktivnosti in poleg tega verjetno tudi več možnosti za dosego želenega cilja.

Aja, tokrat sem nekoliko več tekel tudi sam. Glede na to, da nisem popolnoma predan teku in teka ne morem označiti za nekaj, kar bi v življenju najraje počel, sem vseeno znotraj omenjenega tekaškega programa (ponovno) srečal določena spoznanja.

Po prvem pretečenem polmaratonu lahko rečem:

1. Ob ustrezni (pred)pripravi rezultati nikoli ne izostanejo.

Ko omenjam rezultat, mislim na vse, kar se je dogajalo pred, med in po teku na 21 km. Mislim tudi na to, da po »finalnem« teku skoraj sploh ne bi opazil, da sem z njim opravil, če se mi ne bi bele nogavice umazale in naslednji dan ne bi občutil malo več sile težnosti.

Mimogrede, nekje sem slišal, da so bele nogavice ena najboljših izbir za športne aktivnosti, saj bolje vidiš, kdaj se umažejo in kdaj jih je potrebno menjati. Žal pri ostalih to ni tako očitno :).

2. Tek ne pomeni nujno bežanja pred problemi, temveč lahko predstavlja enega izmed nešteto gibalnih orodij, s katerim ostale življenjske izzive še uspešneje rešujemo.

Nobeno gibanje kot tako samo po sebi ne koristi (ali ne škodi). Koristilo bo takrat, ko bomo upoštevali vsaj še ustrezen nivo kvalitete in količine gibanja, primeren kalorični in hranilni vnos ter zadostno kvaliteto in količino počitka.

Če je tek kot gibalno orodje umeščen znotraj kvalitetnega tekaškega programa, ki ima še druge cilje kot pa zgolj to, da samo pretečemo določeno razdaljo, lahko pripomore k boljšemu zaznavanju sebe in okolice.

Lahko vpliva na boljšo organizacijo časa, na učinkovitejše postavljanje prioritet, disciplino, motivacijo in sprostitev. Torej na vse, kar potrebujemo tudi na drugih področjih življenja.

3. Tek je lahko meditacija

Že nekaj časa vemo, da ima meditativno stanje nešteto koristi. Meditirajo mnogi uspešni ljudje.

In ja, meditiramo lahko tudi med tekom. Seveda pa je predpogoj za to ustrezna tehnika teka in odsotnost odvečnih misli ter področij, ki kličejo po pozornosti. Je to lahko doseči? Niti ne…

Kljub temu pa tek ni nič kaj manj primeren za meditacijo kot sedenje, saj ima nekdo lahko več težav z umiritvijo misli med sedenjem ali pa se mu med sedenjem oglaša več mest, ki iščejo pozornost.

Kot sem že dejal, tek lahko vedno zamenjate s katero izmed drugih gibalnih aktivnosti skupaj z vsemi tistimi prednostmi in slabostmi, ki vam jih prinaša tek. Ni toliko pomembno, KAJ počnemo, kot to, KAKO in predvsem ZAKAJ se določenega gibanja lotevamo.

Po dveh mesecih posvečanja pozornosti teku, se jaz vračam oziroma nadaljujem s trenutno zame ljubšimi aktivnostmi - rolkanju po pumptrackih (t.i. tlačilnih stezah), plezanju in gimnastiki.

Poleg gibanja in iskanja filozofskih vprašanj ter odgovorov nanje pa se bom seveda tako kot do zdaj tudi v bodoče posvečal znanosti o gibanju. Mogoče kaj več o samem teku delim z vami v pisani besedi ob kakšni drugi priložnosti, na kateri izmed mojih delavnic ali na osebnem srečanju.

Za konec pa predlagam, da si odgovorite, če si še niste, ZAKAJ in KAKO se vaših gibalnih aktivnosti lotevate vi…