Od poškodbe, prek diagnoz in operacij, naposled do rešitve - Sonjina zgodba

Z naslednjim nekoliko daljšim zapisom želim opozoriti, da se vztrajnost izplača. Upam, da ne bo razumljeno napak, ne želim povedati, da sem jaz tisti, ki je rešil gospo Sonjo, temveč bi rad le predstavil, kako zahtevna je lahko pot od poškodbe do rehabilitacije le-te.

Raje kot da se razglasim za strokovnjaka, ki bo znal v primeru poškodbe vse urediti sam, bi poudaril, da sta sodelovanje in vztrajnost tista, ki ustvarita želen in za marsikoga neverjeten uspeh. In da poškodba ne vpliva zgolj na fizično telo, ampak uspešna rehabilitacija pozitivno vpliva tudi na mentalno, čustveno in duhovno raven človeka.   

Takole je gospa Sonja opisala njeno izkušnjo:

"Kronologija dogajanj po poškodbi"

Na kratko:

• 27.03.2010 sprejem na travmatološki kliniki zaradi padca z lestve. Ugotovljen je bil kominutivni zlom leve petnice.

• Zaradi buloznega edema sem bila operirana 07.04.2010: repozicija in OS z Ulrichovo ploščico

• Zaradi nestabilnosti kolena je bila poškodba kolena ugotovljena naknadno. 10.01.2011 artroskopija levega kolena. Stanje po operaciji se poslabša.

• Ponovno artroskopijo odklonim.

• 13.04.2012 odstranjen material iz stopala.

Podrobneje:

• 27.03.2010 sem si poškodovala levo nogo pri padcu z lestve. Diagnoza: kominutivni zlom leve petnice. Zaradi buloznega edema je bila operacija 07.04.2010. Napravljena je bila repozicija in OS z Ulrichovo ploščico. Postoperativni postopek je bil nekoliko počasnejši zaradi še prisotne otekline in pojavljanja novih mehurjev buloznega edema.

• Odpoščena iz bolnice 19.04.2010. Hoja z berglami brez obremenjevanja.

• 09.06.2010 ponovno sprejeta na kliniko zaradi zagnojitve rane. Zlom še ni zaraščen. Na rtg sliki opazna izrazita difuzna lisasta osteopenija skeleta.

• 23.06.2010 pričetek obsevanja z LED diodami.

• 30.06.2010 pričetek obremenitve noge z berglami do 20 kg.

• V začetku avgusta sem bila poslana na 14 dnevno zdravljenje  v Strunjan. Terapije: individualno pasivno razgibavanje gležnja, ročna limfna drenaža, elektrostimulacija, magntoterapija, plavanje. Prvič naredila nekaj korakov brez bergel. Ves čas prisotne bolečine pri hoji in otekanje.

• Pri hoji se pojavi nestabilnost v levem kolenu, zato kirurg predlaga krepitev stegenjskih mišic. V novembru poslana na FTH terapije v zdravstveni dom.

• 10.01.2011 artroskopija levega kolena in odstranitev prostih fragmentov hrustanca, ugotovi se močna do zmerna artroza lateralnega kondila.

• 23.02.2011 za izboljšanje stanja kirurg priporoča krepitev kvadricepsa. Napotena na FTH v zdravstveni dom

• 23.03.2011 koleno še vedno nastabilno in otečeno. Gibanje brez opore je omejeno na manjši prostor.

• 27.03.2010 MRI slikanje levega kolena pokaže recidiv sinovitisa, difuzno artrozo, degenerativne spremembe meniskusov. Predlagana ponovna artroskopija, ki pa jo odklonim.

• 28.09.2011 se pojavijo hujše bolečine tudi v desnem kolenu zaradi večje obremenitve pri razbremenitvi levega kolena.

• V oktobru 2011 napotena na FTH terapije v zdravstvenem domu. Dodelili so mi  elektrostimulacijo, magnetno terapijo in skupinske vaje za krepitev mišic.

• Naučene vaje sem redno izvajala tudi doma. Uredila sem si poligon za vadbo in ugotovila, da se z redno vadbo stanje izboljšuje, tudi bolečina je manj prisotna.

• 13.04.2012 odstranitev OSM. Zaradi dobrega stanja telesa sem bila odpuščena iz bolnice že po treh dneh.

• 25.04.2012 kontrolni pregled, kirurg svetuje počasno opuščanje bergel. Zaradi težav z levim kolenom me napoti k ortopedu v Valdoltro.

• 20.07.2012 ortoped v Valdoltri ugotovi subtalarno artrozo levega stopala. Svetuje izogibanje hoje po neravnem terenu in preobremenitvam. V kolikor bi se bolečine stopnjevale svetuje subtalarno artrodezo čez pol leta.

Vmes se je dogajalo sledeče:

Kljub številnim terapijam, ki mi jih je nudilo zdravstvo: elektrostimulacija, magnetna terepija, svetlobna terapija, skupinske vaje za jačanje kvadricepsa se stanje ni bistveno izboljšalo. Zaradi bolečin pri hoji in v mirovanju se je moje socialno, družbeno življenje zelo poslabšalo. S tem stanjem nisem bila zadovoljna. Poiskala sem drugo in tretje mnenje v zdravstvu, vendar so mi vsi svetovali le operacije.

Ugotovila sem, da se moram opreti sama nase in iskala sem naprej. Plačala sem dodatne terapije v Strunjanu. Svetovali so mi vaje na domu. Doma sem si uredila poligon z rekviziti za krepitev ravnotežja in začela z vajami, ki sem se jih naučila. Nekoliko sem pridobila na mišični masi, na gibljivosti, ravnotežju in izgubila nekaj odvečne teže.

Iskala sem naprej. Travmatolog iz Izole mi je med drugim svetoval tudi urjenje Tai Chi. Vpisala sem se takoj. Svetoval mi je tudi pregled pri fizioterapevtu Tomažu Fuchsu.

Dodelili so mi naslednje terapije: UZ, NMES, Mb, šola hoje, terapevtske vadbe (propriocepcija)

STATUS: ACL- ohlapnejši-golen pozicijsko precej bolj posteriorno, MCL ohlapnejši. Povečana mobilnost proksimalne sindezmoze tibio-fibilarno.

GLEŽENJ: med talusom kalkaneusom skoraj ni giba, napredovala artroza. Zgornji skočni sklep opravlja večino giba, tudi povečana mobilnost fibule posteriorno. Med taluson in ostalimi nartnicami močno, kompenzacijsko spremenjena mobilnost.

18.08.2013 s kolesa stopila v prazno. Koleno je takoj zelo oteklo in močno bolelo. Na urgenci so ugotovili izvin in nateg levega kolena. Dobila longeto. Spet na berglah.  Kasneje (po slikanju MRI) se izkaže impresijska fraktura lateralnega tibialnega kondila, srednje velik izliv, bakerjeva cista, entezopatija proksimalnega nasadišča patelarnega ligamenta , tendinoza ligamenta, izrazita medialna palapatelarna sinovialna plika in napredovalna aktivna patelofemoralna artroza.

Po odstranitvi longete so mišice, ki sem jih komaj nekoliko okrepila spet oslabele. Posledično je bila hoja nesigurna, nestabilna, koleno me je bolelo, nisem zmogla daleč. Loteval se me je strah, nezaupanje, depresija.

In za na konec:

V eni izmed revij sem naletela na članek o hudih poškodbah, dolgotrajni hospitalizaciji, o slabih obetih  Mita Šinkovca in o njegovi zmagi in o tem kako zdaj pomaga drugim. Takoj sem poklicala v TELODROM in 11.09.2013 prišla na razgovor. Začela sem s treningi najprej počasi, s strahom in nezaupanjem.

Ob vodstvu odličnega trenerja po izobrazbi prof. šp. vzg. Daliborja Todorovića, sem začela postopoma napredovati. Prve vaje so bile statične, natančne in strokovno vodene. Okrepiti je bilo potrebno mišice nog za stabilnost kolena.

Pridobiti sem morala tudi zaupanje vase in v trenerja, izgubiti strah, ki se ob poškodbi zakoreninil v meni. Upoštevala sem navodila in poslušati svoje telo, se učila, spoznavala dele telesa, in ugotavljala, da je vse med seboj povezano.

Ker sem naučene vaje delala tudi doma, sem hitro napredovala. Povrnilo se mi je zaupanje vase in popolnoma sem zaupala trenerju. Treningi so postajali zahtevnejši, počutila sem se vsak dan bolje. Moja hoja in drža sta se izboljšali. Ravnotežje se je stabiliziralo. Bolečine so se zmanjšale. Pridobila sem nekaj mišične mase, izgubila nekaj telesne teže. Samozavest je rasla.

Dva meseca po zlomu sem imela kontrolo na travmatološki kliniki. Zdravnica je bila presenečena nad odličnim stanjem in mi svetovala, da s treningom nadaljujem.

Po enem letu od prvega treninga sem s ponosom ugotovila da sem v nepričakovano dobri kondiciji glede na poškodbe in nestimulativne napovedi zdravnikov.

Spoznala sem, da treningi niso namenjeni samo rehabilitaciji. Za dobro počutje, gibčnost, moč, vitalnost in stanje brez bolečin sploh v mojih letih (bližam se šestdesetim), je redni trening nujno potreben. Vsakič na trening pridem z veseljem in še bolj zadovoljna odhajam domov. Hvala Dalibor, spoznala sem druge dimenzije življenja in vesela sem, da mi je dano."