Ste se že kdaj srečali z vprašanjem »Kakšna naj bi bila normalna telesna teža?« V nadaljevanju najprej skozi nekaj teorije, nato pa skozi primere iz prakse lahko poiščite vaš odgovor.
Preden se posvetimo razlagi tega, katera telesna teža predstavlja normalno telesno težo, je potrebno najprej razjasniti, kaj naj bi izraz normalno pomenil. Eden izmed možnih načinov pojasnila je ta, da za normalno označimo neko vrednost znotraj določenega intervala, ki ga imamo še za sprejemljivega.
Nadalje pa je smiselno razložiti tudi besedno zvezo telesna teža. Spet ena izmed možnih razlag je, da je telesna teža seštevek komponent telesne sestave, predvsem pa jo pojmujemo kot tisto številko, ki jo vidimo na tehtnici.
Da pa ne bomo ostali zgolj pri teoriji, si poglejmo, kaj to pomeni v praksi. Nekateri radi svojo »normalnost« preverjajo z indeksom telesne mase (ITM), ki za izračun upošteva razmerje med telesno težo in višino. Velja opozoriti, da indeks, ki ga s tujko imenujemo tudi Body Mass Index (BMI), žal ni zanesljiv kazalnik, saj lahko podceni ali preceni našo telesno sestavo.
Nenazadnje je telesna sestava tista, ki pokaže realnejšo sliko o posamezniku. Ta nam pokaže, kakšno je razmerje med pusto in maščobno maso ter kako težke so naše kosti. Meritev telesne sestave nam torej zagotovi podrobnejši vpogled v naše telo ter nudi zanesljivejše podatke o tem, kaj se je na primer med procesom zmanjševanja telesne teže zgodilo z nami.
Pokaže nam, ali smo izgubili maščobno maso ali morebiti mišično, katero je relativno težko pridobiti in katera predstavlja kalorično peč. Tako lahko preverimo naš napredek ali ugotovimo, da smo si mogoče, še posebej na začetku procesa zniževanja telesne teže, ko je cilj ohraniti ali celo povečati mišično maso, z izgubo mišic naredili medvedjo uslugo. Tega ITM, kot že rečeno, žal ne uspe pokazati, saj nižji rezultat in nižja telesna teža še ne pomenita, da smo se znebili viškov maščobe.
Celo več, športniki (npr. šprinterji, rugby igralci ipd.), ki imajo precej mišične mase in nizek odstotek maščobne mase, so tako lahko označeni za prekomerno težke. In nekdo, ki ima nižjo težo, zaradi nižjega odstotka mišične in kostne mase spada v skupino normalno prehranjenih in zdravih ljudi, kljub temu, da bi bilo zanj morda koristno, da bi izgubil nekaj maščobne mase. Obstaja tudi možnost, da imata dva enako težo in enak ITM, vendar pa je maščoba povsem drugače razporejena.
S posnetki računalniške tomografije (CT) prečnega preseka v predelu trebuha lahko zelo nazorno vidimo, da se pri nekom maščoba zadržuje pod kožo, medtem ko se pri drugem lahko nahaja v predelu okrog notranjih organov. Prav ta tako imenovana visceralna maščoba pa je tista, ki predstavlja višje tveganje za razvoj različnih bolezni.
Zato zunanjega izgleda, gibalne učinkovitosti in zdravja nikakor ni smiselno ocenjevati skozi ITM. Niti ne zgolj glede na posameznikovo telesno sestavo. Narava je poskrbela za veliko širši spekter normalnega, kot si večinoma predstavljamo. Ne gre pozabiti, da je tudi telesna sestava le del celote. Verjetno poznate koga, ki je dobrega zdravja, čeprav ima mogoče nekoliko višjo težo od tistega, kar imamo kot posamezniki za sprejemljivo, za povrh pa morda še odlično pleše in mu nasploh kakršnokoli gibanje ne predstavlja večjih težav.
Osebno sem skozi prakso srečal res zelo zanimive primere. Treniral sem punco, ki je bila visoka malo več kot 160 cm in je imela nekaj več kot 100 kg. Naredila je lahko špago, okoli 10 sklec in na vsako nogo par (enonožnih) počepov. Poleg tega je bila videti zadovoljna in vesela življenja.
Po drugi strani pa sem pri fizični pripravi pomagal fantu, ki je zaradi obilice dela in odsotnosti resnejšega gibalnega udejstvovanja postal precej nemočen, nezadovoljen in imel kar nekaj težav z zdravjem. Ob 180 cm višine in dobrih 70 kg je bil zanj precejšen izziv narediti že 10 običajnih počepov brez kakršnekoli dodatne obremenitve.
Zanimiva sta mi bila tudi primera, kjer je punca s svojimi 22 leti in normalno telesno težo (ali če želite z normalnim ITM-om) imela v primerjavi z gospo pri 73 letih manj moči. Glede na izkušnje se mi zato odgovor na vprašanje »kaj naj bi bilo normalno« ne zdi nič kaj preprost. Pa vam?
Menim, da je vsak posameznik zgodba zase in vsakič je smiselno ugotoviti, do kakšne mere izkoriščamo svoj maksimalni potencial. Ali nas morebiti pri tem omejuje telesna teža, telesna sestava ali pa vzroke lahko pripišemo drugim razlogom. In če ugotovimo, da bi bili radi uspešnejši ter bi imeli več od življenja, nam je prilagoditev prehranjevanja, gibanja in počitka zagotovo v pomoč.
Za konec pa še nekaj glede samega zunanjega izgleda:
Strinjam se, da bi bila večina rada videti čim boljše, kar tudi podpiram. Izgled je pomemben, vendar ne gre pozabiti, da je ta zgolj posledica energije, ki jo vložimo vase in ne obratno. Moje mnenje je, da je vitalno telo, ne glede na to, ali pade v okvir »normalnosti«, tisto, ki nam omogoča višjo kvaliteto življenja. In to je konec koncev zelo pomembno – v življenju uživati. Verjetno tudi avta nimate samo zato, da bi ga občudovali, temveč, da se z njim kam zapeljete. Mar ne?
Prijavite se na e-novice.