Da je ta spletna stran, ki bo v bodoče zbirala in podajala informacije (o gibanju, prehranjevanju, načinu življenja in še čemu) ugledala luč sveta, je minilo precej časa. Ko gledam nazaj, morda po nepotrebnem. Mogoče pa je potrebovala le nekaj časa, da je dozorela. Kakorkoli že, zdi se, da je akcija zahtevala dolgo analizo. Ali sem čakal predolgo, ne morem reči, saj nisem le čakal, temveč sem vmes počel še nešteto drugi stvari (nekatere bodo v sledečih blogih postopoma tudi predstavljene).
In preden bo vse tako, kot bi si želel, bo verjetno minilo precej časa. Vendar pa si v glavi večkrat vrtim eno in isto misel, da je nekje potrebno začeti in jaz sem odločen, da na tem mestu in na ta način. Vesel sem, da z idejo nisem končal kot nesrečni kentaver v naslednji zgodbi:
Nekega dne, ko je kentaver postal lačen, se je vprašal: »Naj si skuham kosilo, ali naj pojem kar balo sena?« Ker se ni mogel odločiti, je začel premišljevati in analizirati odločitev. Nikakor ni mogel priti do absolutne resnice, s kompromisi pa se nikakor ni bil pripravljen sprijazniti. Tako so minevali dnevi in tedni. Po nekajtedenskem postu je zaradi hude lakote zbolel.
Spet se mu je v glavi pojavilo eno tistih vprašanj, na katerega nikakor ni mogel najti enoznačnega odgovora. »Naj grem k zdravniku ali k veterinarju?« Medtem, ko je ponovno odlašal z dejanjem, je po nekaj dneh preminil.
Ko so njegovo preminulo truplo našli njegovi prijatelji, ki so bili prav tako neodločni, se je v njihovih glavah pojavilo novo, za njih nerešljivo vprašanje. »Ali naj ga pokopljemo na pokopališču ali nekje v gozdu?« Po dolgem premisleku njegovih prijateljev je kantaver čudežno oživel. Ni se namreč mogel odločiti, ali je umrl ali naj poskusi še enkrat živeti.
Kaj vse se je nato dogajalo v njegovem drugem življenju ni povsem jasno, naj pa bi bilo slišati, da je enkrat le poiskal pomoč in predstavil svoj problem neodločnosti. Njegovo težavo naj bi opisal z naslednjimi besedami: »Zdi se mi, da sem neodločen!« In še preden mu je kdorkoli uspel pomagati, je kentaver nadaljeval: »Ali pa tudi ne?«
To je kentavrova zgodba, ki nam je lahko v opomin, da je vse, kar storimo, na nek način pravilno, saj enakovredne druge možnosti ponavadi nimamo, zato je najbolje kar se da dobro izkoristiti ponujeno priložnost in se ob tem ne pretirano obremenjevati z morebitno zamujeno. Življenje, ki ga poznamo, tako ali tako neprekinjeno teče in ni razloga, da bi se držali preteklosti ali v nedogled odlašali z odločitvami. Vredno je poskusiti, nenazadnje smo vedno bogatejši za izkušnjo. Pravi čas je zdaj!
*Zgodba o kentavru je povzeta in prirejena po knjigi Ti povem zgodbo (Jorge Bucay).
Prijavite se na e-novice.