Rešujemo vzroke ali posledice?

Vsi smo si že kdaj zaželeli, da se določene stvari ne bi nikdar ponovile. Morda se že od otroštva soočate s prekomerno težo, mogoče vas že pol leta boli koleno ali pa ste v medsebojnih odnosih spet popustili in rekli »da« v svojo škodo. Seveda življenje nikoli ne teče linearno in verjetno smo že šli skozi obdobja, v katerih smo bili na poti do rešitve, vendar našega izziva nikakor nismo uspeli rešiti v celoti. Zakaj?

Ker nikoli nismo zares spoznali in odpravili vzroka. Pa je vzrok sploh mogoče odkriti?

Spominjam se veselja, ko sem v prvem letniku študija Fakultete za šport podrobneje spoznal anatomske povezave in vpliv posameznih mišic na naše gibanje. Takrat pridobljeno znanje mi je omogočalo razumevanje na tej ravni: če določena mišica boli, jo bo potrebno okrepiti ali pa jo narediti bolj gibljivo, saj je verjetno (kot nekateri radi rečejo) »zakrčena« in/ali šibka. V kolikor so bolečine prisotne v kolenu, pa se bo potrebno posvetiti stabilizaciji kolena.

Danes vem, da s tem načinom razmišljanja obravnavamo strukture izolirano, gibanje pa je precej bolj celo in kompleksno.

Čez čas sem se med študijem srečal tudi s klasično in športno masažo, kjer sem še poglobil znanje o mišicah in mišični sprostitvi v primerih, ko se srečamo z bolečino. »Tam kjer nas boli, si pomagamo z masažo in bo bolje«, so nas takrat učili.

S širjenjem znanja in izkušnjami sem prišel do ugotovitev, da se za vsakim izzivom, s katerim se srečamo, skriva več vzrokov.

Nekateri so me včasih čudno gledali, češ, kaj kompliciram brez potrebe, saj je odgovor očiten. V to so me želeli prepričati tudi nekateri fizioterapevti: »Normalno, da se bo pojavilo »skakalno koleno«, saj športnik veliko skače in s tem koleno precej obremenjuje. Dodatno mu lahko pomagamo z elektro-stimulacijo, laserjem, udarnimi valovi ali s katero izmed drugih sodobnih tehnik in bo verjetno kmalu bolje.«

Študij mi je omogočil tudi pridobitev znanj iz psihologije, kar mi je vlilo še nekaj dodatnega upanja, da vzroke vseeno lahko odkrijemo in da se skrivajo nekje globlje od fizičnega telesa. Zagotovo poznate koga, ki je med javnim nastopom »zmrznil« zaradi treme oziroma ga je strah tako ohromil, da ni mogel pokazati tistega maksimalnega znanja, ki bi ga lahko delil, če bi bil sproščen. Nekaj globljega, notranjega je torej vplivalo na fizično telo. Zanimivo, mar ne?

Radovednost mi tudi po koncu študija ni dala miru, zato sem se vpisal na učiteljski tečaj joge. Tam sem se prvič podrobneje srečal z raziskovanjem globljih in subtilnejših ravni človeškega obstoja. Vendar žal takrat še nisem imel dovolj znanja in izkušenj in nisem uspel videti povezav teh ravni s sodobnim načinom življenja.

Kaj kmalu zatem sem se vrnil k meni bolj znanima anatomiji in fiziologiji. Ponovno sem odkril nove razsežnosti omenjenih področij in ugotovil, da nisem edini, ki razmišlja o tem, da se vzroki tudi tukaj skrivajo drugje kot posledice. Tako je na primer za mišično bolečino ob prsni hrbtenici (kot posledico prekomerne napetosti), lahko krivo preobremenjeno tkivo na sprednji strani prsnega koša.

In da zaradi omejene gibljivosti levega gležnja med počepanjem, ali katerimkoli drugim gibanjem, kjer prihaja do krčenja levega kolena, lahko kaj hitro pride do kompenzacije teh omejitev z desnim spodnjim udom in posledične preobremenitve v desnem kolenu. Te stvari so mi bile še bolj zanimive in domače kot ugotovitve iz psihologije. Še vedno pa nisem držal v rokah vseh odgovorov.

Vmes sem začel sodelovati z ortopedi in drugimi zdravniki, ki so težave večinoma reševali na lokalnem nivoju. Torej, če imate bolečino v rami, je obravnava usmerjana strogo v ramo. Spoznal sem tudi terapevte, ki iščejo vzroke za različne mišično-skeletne bolečine v postavitvi notranjih organov, živcev, kosti, sklepov in žil ter skušajo reševati omenjeno z manipulacijo le-teh. In pa tiste, ki so zagovorniki ureditve mikrobiote, saj verjamejo, da se vzroki lahko skrivajo znotraj naših prebavil.

Na srečo se vedno več strokovnjakov zaveda kompleksnosti obravnave človeka in nujnosti sodelovanja s strokovnjaki z ostalih mejnih področij za morebitno vzročno razrešitev problema.

Nabiranje novih znanj - nikoli končana sestavljanka

Upam, da je zdaj že nekoliko jasno, da želim z vsemi temi primeri ponazoriti, da nič od zgoraj omenjenega s samostojnim delovanjem žal ni dovolj za popolno odpravo težave. Lahko bi rekli, da se vsi zgolj trudimo najti ter odpraviti vzroke. To pomeni, da bo k vzročnemu odpravljanju vseh izzivov potrebno pristopiti nekoliko drugače. Jaz svojo idejo imam, imate tudi vi kakšno?

V preteklih letih sem spoznal kar nekaj različnih pristopov, namenjenih odpravljanju težav z razrešitvijo njihovih vzrokov. Ne razumite me napak, vsakdo izmed nas ima svojo vlogo in delovanje na vsakem nivoju nam zagotovo lahko pomaga.

Vendar ostaja vprašanje, ali kot strokovnjaki različnih področij res lahko rešujemo nastale probleme samostojno? Mislim, da ne. Lahko pa rečemo, da bolj kot sodelujemo, večje so naše možnosti za odpravo dejanskih vzrokov. 

In kje naj bi se po mojem trenutnem prepričanju ti vzroki skrivali? Menim, da v naših mislih.

Zgodba mojega učitelja joge in osebna izkušnja govori takole: Predstavljajte si vožnjo skozi ovinek z motorjem. Preden pridemo do dejanskega ovinka, se v naši glavi zvrstijo misli analize položaja, hitrosti in preteklih izkušenj. V želji po brezskrbni vožnji tudi od ovinka naprej, se s pomočjo teh zbranih informacij miselni tok odzove z dajanjem ukazov telesu, telo nadzoruje motor in vse to kot celota pripelje do nove izkušnje. Preden torej v življenju karkoli naredimo, se vse zgodi v naši glavi.

Znano? Kje bo torej smiselno iskati vzroke?

Mogoče se za koga izmed vas sliši vse skupaj neverjetno. Strinjal bi se, da je. Celo več, zanimivo je raziskovati, kje bi bili lahko vzroki oz. izvor naših misli. Da pa tokrat ne zaidemo pregloboko, predlagam, da zaenkrat ostanemo le pri mislih kot vzroku in da vam na primeru pojasnim, kako izgleda moje trenutno delovanje, da si boste vse skupaj lažje predstavljali in imeli tudi sami od tega korist.

Torej, že Albert Einstein je dejal, da nobene težave ni možno rešiti z isto miselnostjo, kot smo jo imeli, ko se je ta težava pojavila. Kar pomeni, da vsakokrat, ko se srečamo z različnimi telesnimi bolečinami, poškodbami, povišano telesno težo ali s čim drugim, kar si interpretiramo kot nekaj motečega, bo za rešitev tega potrebno spremeniti naše trenutno delovanje.

Ko se pri mojem delu srečam z vami, tako vedno najprej opredelimo začetno oziroma izhodiščno stanje. Ugotovimo, kakšne so vaše pretekle izkušnje in trenutne zmožnosti. Postavimo cilje in začrtamo strategijo. Predstavim vam tudi svojo vizijo poti do cilja ter prednosti in slabosti določenih izbir.

Po začetnem delu vas usmerjam k zavednemu delovanju, k različnim gibalnim izzivom, tehnikam diha in samorefleksiji vašega načina prehranjevanja in prebavljanja hrane. Vse te usmeritve vas nato postopno vodijo do novih spoznanj. Vedno znova preverjamo morebitne spremembe in izbiramo nova ter za novo nastalo stanje primernejša sredstva na poti do vašega cilja.

S pomočjo radovednosti, želje po znanju in sodelovanja s strokovnjaki drugih področij sem spoznal še, da je vedno koristna neka zdrava mera dvoma. Če bi vse vedeli, se ne bi nikoli srečali z nobeno izmed naših težav. Ali ne?

Dobro je imeti v mislih tudi rek, ki pravi: »Če je kladivo tvoje edino orodje, s katerim razpolagaš, bo v tem primeru vsak problem predstavljal glavico žeblja.« Kar pomeni, da nam vsako sodelovanje žal ne bo vedno prineslo maksimalne koristi, saj nam nekdo lahko pomaga le toliko, kot ve on sam in ne nujno kot bi naš problem oziroma izziv zahteval.

Verjamem pa, da je vsak izziv rešljiv, le do pravega spoznanja moramo priti.