Nov blog: "Privzgojeni vzorci, težka in okorna obleka, ne potrebujem vas!"

20.12.2018

"Nihanje razpoloženja, telesne teže in volje do življenja, pomanjkanje potrpežljivosti, pa nikoli pomanjkanja stresa in še kaj so lastnosti osebe kot sem nekoč bila.

Dolga obdobja depresije, strahu pred, pred vsem, slabih medsebojnih odnosov, predvsem pa slabega odnosa do sebe ter razočaranja nad življenjem. Pa na drugi strani kratka evforična obdobja, polna energije in zagnanosti, kjer me je kar razganjalo od vsega lepega, kjer se nisem znala ustaviti, kjer sem popolno neaktivnost zamenjala za prekomerno aktivnost in prenajedanje zamenjala že skoraj za stradanje.

Nikoli pa pravega ravnotežja, to je bil moj začaran krog.

Pretirana evforičnost me je matrala na čustveni, fizični, no na pravzaprav vseh ravneh in to ni nisem bila več zmožna slediti ritmu, katerega sem si narekovala. Sledilo je razočaranje nad seboj, občutki nemoči in kaj hitro prehod v obdobje negativne naravnanosti, ki je za nameček vedno prineslo vse hujše bolečine in vse več fizičnih in psihičnih zdravstvenih težav.

Že od samega otroštva sem se soočala s hudimi bolečinami hrbta. Najprej v ledvenem predelu in kasneje tudi v zgornjem delu hrbta. S časom so se pridružile neštete tegobe, od migren, refluksa do raznovrstnih okužb, lahko bi rekla, da je vsako leto doprineslo vedno nekaj novega in vedno več stresa.

V času hude negativne nastrojenosti so bolečine postale nevzdržne, kar je še dodatno okrepilo psihične tegobe in poglobilo negativno razmišljanje. Tako sem si postavljala vprašanja “Zakaj bi vztrajala v življenju polnem bolečine, v življenju, ki ga kot takšnega ni vredno živeti?”.

Takšna vprašanja so me ponesla na rob zavestnih zmožnosti in v bitki za vse ali nič, za konec ali nov začetek, ko sem klonila pod “težo življenja”, so se vklopili samodejni podzavestni odzivi v bitki za preživetje, vedenje nekje globoko v sebi, da je življenje vendarle vredno živeti.

Nenadna moč je okrepila voljo do življenja kateri je sledila odločitev za korenito spremembo življenjskega sloga, ki je praviloma pomenila radikalno spremembo z menjavo okolja, službe, partnerja, vsega kar sem dani trenutek razumela kot negativen odraz sebe.

Tovrstne spremembe so me navdajale s ponosom in povzdignile v praviloma kratkotrajno obdobje evforičnosti, “zmage nad življenjem”, kar je prineslo, prav tako kratkotrajno, olajšanje bolečin in ostalih zdravstvenih tegob.

V vseh svojih letih nihanja med skrajnima poloma, vrtenjem znotraj začaranega kroga, in vse obširnejšimi zdravstvenimi težavami, ki so se oplemenitile z vse hujšimi bolečinami hrbta, pa živčnimi zlomi in mnogo drugimi zapleti, sem krepila prepričanje, da nad svojim življenjem nimam nikakršne resnične kontrole in nikakršne možnosti vplivanja nad njim. Tovrsten pogled me je leta vodil v iskanje rešitev zunaj sebe.

Opazovanje drugih, kaj jih po moji presoji opredeljuje kot močne in samozavestne osebnosti, me je vodilo v nenehno spreminjanje sebe, predvsem svojega izgleda in v vse večjo oddaljenost od svoje nežne osebnosti, v bolj in bolj togo držo, ki je morda navzven, z vso železnino, črno obleko in mrkim pogledom, oddajala tudi energijo moči, predvsem pa energijo nedostopnosti, s katero sem se branila pred svetom, pred katerim sem se znotraj sebe vse bolj tresla od strahu.

Na drugi strani sem rešitev iskala v zdravstvu, kjer sem si želela neke čudežne tabletke, ki bi me čez noč odrešila vseh mojih tegob. Vsekakor sem prejela marsikateri recept, tablet za to in ono.

Pa verjetno ne rabim poudarjat, da nobena od strategij ni bila kaj prida uspešna, vsaj ne na dolgi rok.

Tako sem si, dokončno obupana nad iskanjem rešitve zunaj sebe, pričela postavljati nova vprašanja “Zakaj se moje telo odziva tako kot se?”, “Zakaj se sproščajo določeni hormoni”, “Ali lahko in kako lahko nadzorujem svojo tovarno hormonov?”, “Kaj vse pa sploh sestavlja moje telo in kako ta sestav deluje kot neka celota?” in še in še vse bolj detajlnih vprašanj o delovanju človeškega telesa, na katere odgovori so navadno prinesli spet nova vprašanja.

Bistvenega pomena pa je, da me je tovrstno zastavljanje vprašanj pripeljalo do samozavedanja, opazovanja sebe v danem trenutku, do življenja tu in zdaj.

Preteklost, kako se vidim na podlagi preteklih izkušenj, je izgubljala moč nad mano, prihodnost pa je tako odvisna od sedanjega trenutka, kjer imam moč odločitve kaj razmišljam, kako se vedem, kako se odzivam na trenutno situacijo.

Pričela sem opuščati negativno mnenje o sebi; mnenje, da nimam moči, da nisem dovolj dobra, da si ne zaslužim, da ne zmorem, da si ne upam, da sem vase zaprta, sramežljiva in neodločna oseba.

Krepila sem pozitivno samopodobo, samospoštovanje, ljubezen do sebe in do življenja. Stopila sem na pot preobrazbe vase. Vse boljše psihično počutje mi je vlilo prepotrebne moči in volje, pa želje po izboljšanju tudi fizičnega zdravja, želje po življenju brez bolečin.

In sledilo je še več raziskovanja in branja in vprašanj in spet raziskovanja in branja zgodb ljudi, ki so premostili svoje takšne in drugačne ovire. Vložen trud, pozitiven pristop in zavedanje, da sem sama odgovorna zase, za svoje zdravje, za svoje počutje, je obrodilo sadove in v moje življenje med drugim pripeljalo tudi ljudi, s katerimi sodelovanje mi je, na poti moje preobrazbe, znatno lajšalo dosego kvalitetnejšega življenja.

Tako sem nekega lepega dne, med preučevanjem kaj pa je zdaj ta fascija (izraza pred tem pač nisem poznala) in zakaj je pomembna, kliknila na povezavo do bloga Bamboo in Panda.

Po vsrkanju vseh novih in koristnih informacij sem prebrala še zgodbe ljudi, kateri so se tudi soočali z bolečinami in jim je sodelovanje z avtorjem bloga prineslo zares pozitivne rezultate. Vsi zapisi, vključno z avtorjevim predstavitvenim, so v meni zanetili željo po sodelovanju.

Napisala sem prošnjo za sestanek in priznam, kar nekaj časa sem kolebala, dokler nisem končno zmagala jaz, jaz, ki zmorem in si upam, nič več sramežljiva in bojazljiva, in končno kliknila pošlji.

Pred uvodnim sestankom nisem živčno premišljevala kako bo, kot bi sicer navadno počela, saj sem preprosto čutila, da lahko pričakujem sproščen pogovor z nekom, ki na življenje gleda z različnih zornih kotov in celostno. Prebrani zapisi bloga so me navdajali s pričakovanjem drugačne obravnave kot sem je bila vajena s strani zdravstva, kjer so bile preiskave in rešitve navadno zelo ozko usmerjene, celotna slika pa specialistov praviloma tako ni zanimala.

Uvodni pogovor, kjer sem lahko sproščeno in brezskrbno zaupala svoje ovire in želje, je okrepil mojo intuicijo, da je bila odločitev za sodelovanje pot v dobro smer. Hitri pozitivni rezultati so mojo intuicijo tudi potrdili.

Posebnih predstav, kako bodo obravnave potekale, si nisem delala, saj sem Daliborju in njegovemu pristopu preprosto zaupala. Kar pa sem bila prepričana je, da bom morala, in da tudi želim, v procesu aktivno sodelovati tudi sama, saj si želim doseč dobre in predvsem trajne rezultate ter od obravnav odnest kar največ kar se da.

Skozi obravnave Structural Bodyworka sem se naučila boljšega samoopazovanja ter občutenja sebe znotraj svojega telesa. Telesna drža se je prilagodila k bolj optimalni, s čimer so se že skozi prve obravnave bistveno zmanjšale bolečine in nato skozi nadaljnje delo tudi izzvenele.

Obravnave so me vodile v boljšo povezanost s seboj in razumevanje signalov, katere mi pošilja telo. Izboljšala se mi je psihofizična samokontrola v vsakem trenutku; z, za primer, prilagoditvijo pozicije telesa med sedenjem v lokalu lahko hitro odpravim bolečino ali morebiten stres, signala, ki me opozorita, da je telo v nekem nelagodju.

Sproščeno povezanost s svetom, občutenje vpetosti v prostor in ravnotežje znotraj tega, pa sem razvijala skozi obravnave Gibalnega Coachinga.

Nesigurnost in togost v gibanju se sedaj razvija v čudovito sodelovanje celega telesa, kjer preko zaznave prostora in situacije lahko hitro prilagodim gibanje in ostajam v ravnotežju. Gibanje ponovno postaja užitek, sproščanje, raziskovanje in občutenje prostora, svobodo.

Hkrati je gibanje postalo moje osnovno orodje preko katerega se učim kar najbolje izkoristiti svoj potencial in okrepiti svojo moč.

Boljše opazovanje sebe in sebe v prostoru ter odprta, sproščena drža, samozavestno, sproščeno ter uravnoteženo gibanje so mi odprli boljši vpogled vase in od kod izvor mojih ovir ter lažji pristop k vsaki situaciji v kateri se znajdem.

Ravnotežje, sproščenost, samozavest in kar najboljše koriščenje svojega potenciala sedaj osvajam ne le v gibanju temveč v vseh vidikih življenja in tako mi sedaj poleg gibanja tudi življenje samo zopet predstavlja užitek in radost.

Poleg že naštetega mi je sodelovanje z Daliborjem vsekakor doprineslo pozitiven pristop do življenja in osebno rast.

Ne glede na razlog, naj si bo to želja po izboljšanju gibanja, drže, odprava bolečin (po poškodbi ali tako kot v mojem primeru odprava bolečin pridobljenih preko vzgoje; nenehne opazke in navodila, ki sem jih prejemala kot otrok, “Rame nazaj! Drži se pokonci! Ne mahaj tako z rokami! Ne brcaj in lepo mirno sedi!”, so me popeljala v togo, vsiljeno držo ter nesproščenost v tako fizičnem kot tudi psihičnem vidiku) ali nekaj čisto desetega, zaradi česar zase iščete strokovno pomoč in ste pripravljeni na aktivno delo, verjamem, da lahko tudi vam, s svojim strokovnim in individualnim pristopom, pomaga.

Obravnave preprosto priporočam vsakemu, ki želi aktivno delati na svoji osebni rasti zavoljo boljše kvalitete življenja. Z vzpostavljanjem povezanosti s seboj in s prostorom, preko gibanja in vedno zanimivih pogovorov, polnih pozitivnih provokacij, se usmerjamo k splošnemu in nujno potrebnemu življenjskemu ravnotežju in smo hkrati v svoji umirjenosti sposobni hitre prilagoditve nepredvidenim situacijam, katerih v življenju prav gotovo ne primanjkuje."

Napisala: Urška


Želite biti obveščeni o aktualnih treningih, novicah, seminarjih in delavnicah?

Prijavite se na e-novice.