Zgodbe, ki jih pišemo skupaj - Staša
Moja izkušnja v gibanju
Nepričakovan obisk
"Kmalu po najhujši koronski zimi nas je nenapovedano obiskal Tadej. Kar tako se je oglasil na čaj. Tega že tako dolgo ni naredil nihče. Če pa pride še tak simpatičen gost, je pa res pravi praznik. Tadeja poznam že dolgo in iz različnih zgodb: aikido, Prostočasnik in ustvarjanje, lepe fotografije, blog, vreden branja, zgodbe iz Prage in zdaj imata obe družini še čisto novega psa.
Ampak, ja, najbolj ga poznam s skupnih treningov in seminarjev. Pri njegovem aikidu občudujem agilnost in skoraj mačje gibe (čeprav je zdaj pasjeljubec), s katerimi dokazuje, da to ni nujno povezano z mladostniškimi sposobnostmi, bolj s pripravljenostjo do dela na sebi. Ker sem po poklicu lektorica tujega jezika, mi vedno za primerjavo skačejo lingvistične primerjave.
Tadej mi je v športu pokazal, da so mišice enake kot možgani. Če jih uporabljaš, so ti hvaležne ali hvaležni. Pri udeležencih jezikovnega tečaja sem ugotovila, da se kmalu po 25. letu novega jezika hitreje in lažje učijo ljudje, ki redno uporabljajo in vadijo svoje sive celice in starost ni več tako pomembna.
Tako me pri usvajanju jezika pogosto 70-letnik preseneti s hitrim napredkom in 26-letnik razočara. Tadej je tisti, ki se je vedno pripravljen razvijati in rasti. V vse strani. In zato sem mu tudi letos na čaju prisluhnila, ko je rekel, da zadnje čase drugače trenira in se ukvarja z različnimi športi na nov način. Povedala sem mu za svojo bolečo ramo in dal mi je kontakt "gibalnega trenerja", Daliborja.
Začetno stanje
Kot sem že rekla, sem po poklicu lektorica slovenščine kot tujega jezika. Svoje delo opravljam že skoraj 20 let in to z veseljem. Poleg tega sem mama, vaditeljica in inštruktorica aikida, strastna bralka stripov, zgodb, romanov in še česa ter zbiralka lepih ljudi, slik, trenutkov, okusov in vonjev. No, nekaj takega bi me lahko približno opisalo. In stara sem 45 let.
In kot večina nas sem v zadnjem letu obtičala z delom doma, nič več kolesarjenja na predavanja in sopihanja v kakšen četrti štuk. Aikido po zoomu? Raje ne. Po drugi strani pa prej nikoli nisem tako redno hodila na Golovec za hišo, saj imamo zdaj psičko, ki pač rabi sprehod vsako jutro in še parkrat na dan. Ja, Rubi mi je pokazala, da lahko hodiš po gozdu in čez čas opaziš, da se smehljaš. Kar tako.
Med sprehodi pa sem našla še nekaj manj prijetnega: bolečine v peti in gležnju. Zraven me je rama spominjala na vse grde padce pri aikidu. Sklepi so mi govorili, kar je potrdil revmatolog, da imam dedni revmatitis v sklepih na rokah. Bože mili! Kar naenkrat sem se počutila za na odpad. Malo predmenopavzno, preveč staro in čisto zarjavelo.
Seveda je treba nekaj spremeniti in redno ukvarjanje z jogo ni več dovolj. Potrebujem nekoga, ki bi mi rekel, ja, gibati se moraš še naprej, ampak pazi na to, to in to. Delaj to in tega ne.
Korak za korakom
Tako sem se z Daliborjem zmenila za prvo uvodno srečanje in šele zdaj mi je jasno, zakaj se moraš s trenerjem najprej srečati in ugotoviti, ali sta sploh kompatibilna. Ob vseh mojih stiskah, ki sem jih prejle navedla, mi je Dalibor po prvem srečanju dal 3 glavne napotke:
- piši dnevnik gibanja in spanja,
- pazi na umirjeno dihanje
- in ko hodiš, svojo desno nogo pusti dalj časa v koraku.
Vsako zgoraj opisano točko nazorno pojasnil. In … se vidiva čez tri tedne.
Tako sem med sprehodi po Golovcu ali med hojo po stanovanju večkrat pomislila, kako se mi desna noga vedno šverca in na ta račun sem še manj simetrična in pozabljam na osnovne gibe s celim telesom. Poleg tega pa sem presenečeno ugotovila, da res dobro spim. Vsako noč sem si lahko dala oceno 10. Jupi! Ena stvar, s katero nimam težav!
In, ja, se strinjam: za dobro športno aktivnost potrebujemo tudi resničen telesni počitek. Vsaj to mi gre, počitek! Dihanje mi tudi gre, saj sem se pred leti znebila astme. In vem, da se pri dihanju lahko vedno še česa novega naučiš. In sem se!
Stara prepričanja in navade
Potem je prišlo prvo pravo srečanje. S tem sem doživela kruto izkušnjo srečanja sebe. Prvič me je nekdo posnel, kako hodim, pokazal moje telo slikano in analizirano z vseh strani. Pa mi je Dalibor rekel nekaj, česar prav gotovo ni rekel prvič. Naj ne gledam na svojem telesu pomanjkljivosti.
Kaj pa to, da sem s svojimi nogami prišla v telovadnico? Kaj pa to, da me moje telo nosi, da lahko diham, se popraskam in naredim preval naprej in nazaj? V tej sliki ni več toliko prostora za kritiko oblike stegen in zasedene zadnjice. Tako je bilo pri meni veliko samostojnega dela na prijaznosti do svojega telesa.
Od športne vzgoje v osnovni šoli naprej, preko dolgih aikido treningov in še česa sem razvila eno hudo monološko samokritiko, da nikoli nisem dovolj dobra. Zakaj le???? Sem dobra, zdaj pa rabim pomoč, da se osredotočim na gibe, ki jih lahko delam bolje, da lahko tudi v drugi polovici življenja zadovoljno živim, hodim, tečem, plavam, izvajam tehnike ali pa mečem palico Rubi.
In na prvih srečanjih sem ugotovila, kako je telo lahko elastično, gibljivo in ni le en mehanični robot, kot je prikazano v učbenikih ... in v predstavi v moji glavi. Nekatere mišice, vezi in sklepe mi je Dalibor moral fizično popraviti. Zelo čuden občutek, ko ugotoviš, da je tvoj gleženj lahko tudi bolj zračen in okrogel.
Se sliši čudno, ok, samo da koristi, ko spet stopiš in opaziš, da hodiš povsem drugače. Da moja desna rama rabi podporo. Podporo mišic iz prsnega koša.
No, v drugi polovici srečanj pa sem izvajala gibalne vaje, ki so se spet najprej zdele malo preveč običajne ali pa nesmiselne ali pa sploh nemogoče. In te vaje sem do naslednjič vadila doma. Skoraj vsako jutro. Sčasoma so postale bolj tekoče in tudi smiselne. Včasih sem kakšno vajo izvajala povsem napačno, a zdaj ne kritiziram več sebe.
Sem se pač zmotila in od tod dalje znam popraviti. Brez kritike in samoobtoževanja. Pa dihanje pomaga. Tako nežno in tekoče. Na vse strani prsnega koša, trebuha, prav dol do križa, kjer je najbolj blagodejno.
In kaj lahko povzamem po korakih?
- Učitelj ima več izkušenj kot ti, zato ga poslušaj.
- Ne pričakuj od same sebe, da ti bo že prvič vse uspelo gladko in odlično.
- Važen je postopek. Saj se tudi pri novem jeziku najprej učiš abecede in šele kasneje vezalnega priredja na primer.
- Dovolj počivaj in pij vodo.
- Da ti preide dobra navada v kri (pa še kam), mora biti le-ta dosegljiva, smiselna in nagrajena.
- Ni treba imeti predsodkov do športnih pripomočkov, kot so aplikacije na telefonu za štetje korakov, uteži in kratke hlače.
- Piši si dnevnik gibanja in počitka.
- Vsak dan se pohvali, tudi če ni šlo vse po načrtu.
In za konec
Mislim, da je Tadej to izkušnjo doživel in opisal povsem drugače. A definitivno tako kot on lahko tudi jaz priporočim Structural Bodywork TM vsem, ki se radi ukvarjajo s športom, a kar naenkrat občutijo, da morajo bolj skrbeti za svoje telo, ga paziti in ga bolj pravilno uporabljati.
Ni treba, da nas huda poškodba opomni, kje je maksimum. Vsak dan se gibljemo in včasih rabimo nekoga, ki nas usmeri in opomni, kaj in kako lahko to izvajamo še bolje.
Hvala, Dalibor, za vse predstavljeno in podano znanje. Dobila sem veliko materiala, ki ga nežno vključujem v svoj vsakdan. Drugo leto se spet oglasim."
- Staša
Morda strokovna pomoč pri načrtovanju, izvedbi in/ali spremljanju napredka na poti proti zasledovanju katerega izmed gibalnih ciljev, zanima tudi tebe?
