Telesna drža se večinoma ohranja nezavedno, zato je ta na nek način tudi odraz nezavednega. In ne, za našo držo niso 100 % krivi le telefoni, tablice računalniki, vsa sodobna tehnologija nasploh in sedenje.
Vse to so le orodja s katerimi komuniciramo z okoljem. Res pa je, da si vedno znova želimo narediti večino stvari po liniji najmanjšega upora. Slednje praktično predstavlja podlago za nešteto naših odločitev in usmerja naše obnašanje.
Zato bomo pri uporabi teh orodij hitro našli pot, da porabimo kar se da malo energije. Tako bomo kaj kmalu padli v sključeno držo, tudi če bomo brali s papirja, kot gospod s slike.
Ali obstajajo izjeme in ali nas motivacija lahko reši?
Rekel bi, da izjem ni, vsi iščemo lažjo pot, drži pa, da težavnost ocenjuje vsak po svoje.
Drži tudi, da nas motivacija ali spodbuda lahko kratkotrajno premakne iz določenega položaja, a ne gre pričakovati, da bomo s pomočjo motivacije delovali v nedogled. Slej kot prej tudi ta mine. Saj poznaš ta občutek, kajne?
Torej, kaj narediti, ko zmanjka motivacije in/ali v večini preostalega časa, ko ne moremo biti zavedno pozorni na našo telesno držo?
Glede na to, da telesno držo oblikuje obnašanje (=identiteta), ki je prisotno v večjem delu našega življenja je smiselno navade, ki ustvarjajo obnašanje, izoblikovati na način, da nam bodo kar najbolj služile.
Kako pa izoblikovati želene navade, ki bodo lahkotno vodile do izbranih ciljev?
O tem sem že pisal TUKAJ (klik), tako da odgovor na zadnje vprašanje najdeš s klikom na povezavo ;).
