V preteklosti sem bil velikokrat v zadregi o tem, kako sogovorniku predstaviti svoj pogled na stvari ali situacije, ki sem jih videl neločljivo povezane z mnogimi spremenljivkami.
V osnovni šoli je nekako še šlo, v srednji šoli me je bilo težko razumeti (včasih celo samega sebe :)), na faksu in po njem pa sem postal nekoliko bolj prilagojen, saj sem se naučil, kako stvari predstavljati bolj enoznačno.
Torej, bolj črno ali belo, kar je bilo zame vseeno velik kompromis.
A drugače kot da sem se skušal prilagajati, ni šlo. In ja, zaradi tega sem velikokrat »trpel«, saj nisem sodil v nobeno skupino. Velikokrat sem se počutil kot »outsider«.
Včasih sem bil označen celo za ambivalentnega, kar je iz besed tistih, ki so se ukvarjali s psihologijo in psihiatrijo pomenilo, da sploh ne vem, kaj točno hočem. Zdaj dobro vem, da sem le želel sogovorniku predstaviti več različnih pogledov in ne sprejemati odločitev namesto njega.
S časom in izkušnjami sem se naučil, da mi takšno videnje prinaša določene prednosti, seveda pa s seboj, kot vsaka moč, prinaša tudi izzive.
Enega izmed večjih izzivov mi predstavlja komunikacija, ki jo sogovornik razume, a iz dneva v dan pri njej postajam boljši, kljub temu, da verjamem, da se lahko še veliko naučim.
Z naučenim tako lažje pomagam ljudem, ki se soočajo s kompleksnejšimi izzivi, ki jih ponavadi ne uspejo rešiti zgolj z zdravniško obravnavo, fizioterapijo, psihoterapijo, osteopatijo, treningom in/ali drugimi pristopi, ki vidijo stvari bolj črno bele oziroma se ukvarjajo »le« z enim področjem.
Poleg tega pa imajo tisti, s katerimi delim svoja znanja in izkušnje manjšo verjetnost, da se jim bo v iskanju boljših gibalnih sposobnosti sploh potrebno srečati s tistimi, ki »popravljajo« zaradi morebitnih bolečin ali poškodb.
